O naši družini

Moj oče je bil Slovenec. Moja mama prava Nizozemka.

Leta 1929 sta moja oče in mati prila v Langeberglaan, Brunssum. Leta 1944 sta se preselila v Vondelstraat, kjer moja mati, zdaj stara 93 let, še vedno živi.

Mogoče je zanimivo zvedeti nekaj iz tistih starih časov. Moj oče bi bil letos, 27. aprila 1999, star 100 let. Moja mati se hoče tega spominjati, zato tudi ta zgodba . Vračam se nazaj, v daljne spomine.

Ko se tako v mislih poglabljam nazaj, seže moj prvi spomin do prizora, ki se je moral odigrati nekje v drugi polovici leta 1935 in sicer v dnevni sobi našega prvega bivališča, v ulici Langeberglaan.

Moj dve leti mlajši bratec, naslonjen na rdeče-rjavo omaro, začuden opazuje očeta, mamo in mene, ki se plazimo po tleh. On še ni na vrsti, najprej naj bi jaz smel na očetov hrbet. Vsi trije lezemo po tleh, porivamo drug drugega in se valjamo od smeha – oče, mati in jaz. Vsakič malo dalje in spet nekdo pade. Še se spomnim, da so me bolela kolena, kajti na rdeče

pobarvanih deskah, leži trda kokosova preproga, ki dela poštene odtise na mojih kolenih.

Vrata kuhinje so odprta. Vrata?....So sploh bila vrata med sobo in kuhinjo, preden so sobo

pregradili? Slika, ki jo imam pred očmi, kaže, da se plazim v tisto smer. In da je oče tam spet padel. Ampak jaz bi vendarle moral na njegov hrbet. Najprej jaz, potem moj bratec. Saj je

ob nasmehu tako rekel. Zato se je ves ta prizor tudi začel. Ampak na ta način ne bo iz obljube nič.

Smejala sta se do onemoglosti. Dva “velika” loveka. Midva, bratec in jaz, sva popolnoma izločena. Ta smeh pripada samo njima .

Takrat me je jezilo in spreletela me je misel: za dva “velika” človeka je to čudno.

Zdaj mislim: kakšno veselje, dva mlada človeka, takrat, leta 1935, stara 36 in 28 let.

Name v tistih trenutkih nihče ni bil pozoren. Zaradi bolečih kolen sem vstal in sem si oba

ogledoval, tako, da sem spravil takratni prizor v spomin in ga zdaj, po 64-tih letih spet

lahko prikličem nazaj in ga opišem.

Ali sem še jezen, ker ne smem na očetov hrbet?

Tako se zabavata, da se moram tudi jaz smejati, pa še celo moj bratec. Mama me bo še

enkrat posadila na očetov hrbet. Ko kleči na tleh, le na pol vzravnana, me dvigne in s strani rahlo zadane očeta. Zasmeji se in spet padeta, nerodneža. Pa spet smeh.

Nič ne razumem, pa vstanem. Vidim odtise preproge na kolenih. To zdaj ni več važno. Naj kar nadaljujeta s svojim neumnim smehom. Zgoraj v sobi, začne jokati dojenček. Ravno

prav, zdaj morata nehati, ker mora mama k njemu.

Pozneje gre oče na delo.V rudnik. S svojo rudarsko culo (po nizozemsko “koelpungel”)

pod pazduho. Nizozemsko besedo “pungel”, kar je po slovensko po domače “punkelj”,

sem poiskal v slovarju. Veliki nizozemski slovar opiše besedo kot …”v brisačo zavita

rudarska obleka”……in v oklepaju: “ za podzemeljsko delo”. Res nisem pričakoval,

da je beseda “pungel’ (punkelj) prodrla v Veliki slovar nizozemskega jezika.

V rudnik gre. Še enkrat se skloni k meni, da bi me poljubil, prav tako mojega bratca,

pa sestrico in potem mamo, nakar njo še enkrat bežno poljubi na nos in odide. Zapusti

sobo, gre skozi hodnik, vrata zaloputnejo. Še enkrat bi se rad poslovil, tečem do sprednje

strani sobe in potrkam na okno. Prepozen sem, že je zavil za vogal, ravno tam, kjer hiše pri

številki 14 nekoliko izstopajo iz vrste. Ne morem ga več videti, ampak vem, da gre po bregu navzdol, prečka Akerstraat in potem gre spet v breg. Potem vzame pri vratarju svojo

številko, se preobleče in se z dvigalom spusti pod zemljo, stotine metrov globoko in potem

nadaljuje pot peš. Povedal mi je, da se včasih pelje tudi z vlakom ali s kolesom. Da tam

spodaj po tračnicah vozi vlakec, to sem si znal predstavljati, ampak kolo? Tudi kolo pelje po tračnici, je rekel. Ampak saj to ni možno...kolo na tračnicah.....”in potem skrbim za luči”,

mi je rekel. Bil je električar. “Tam je temno in ljudje drugače ne bi imeli luči”.

Dober in ljubezniv mož je, včasih malo čuden in tuj, ko hodi s sestrico v naročju

gor in dol po sobi in v svojem tujem jeziku prepeva.

Rojen je v drugi, daljni deželi, Sloveniji. Slovenci njegov rojstni kraj imenujejo Trbovlje

in Avstrijci, ki so bili takrat vladarji, so ga imenovali Trifail. Takrat, leta1899, ko se je on

rodil. V nizozemskem jeziku bi se kraj imenoval Drievelden (Tripolja).

Trbovlje leži v središču Slovenije. Slovenija - to je tisti majhen pas zemlje, takoj pod

Avstrijo, če prideš z naše strani in hočeš na Jadransko morje. Nepomembna dežela,

zelo majhna, dva miljona prebivalcev. Ni pa nepomembna zase, pa tudi ne za južni

Limburg. Veliko ljudi od tam je prišlo delat v tukajšnje rudnike. Delali so tukaj, kjer mi zdaj stojimo ali sedimo, le tri, štiri ali petsto metrov globlje, pod zemljo, pod to zemljo, kjer

ležijo Langeberg, Brunssum in Hoensbroek in Heerlen in Kerkrade itd. Ostati so smeli,

dokler so jih potrebovali. Franc Drenovec, slovenski prijatelj, mi je šele pred kratkim

povedal, kakšen strah je vsak teden vladal v njihovi družini, da bi oče mogoče dobil

odpoved. če je na tabli pri izhodu bila objavljena tvoja osebna številka, je to pomenilo,

da se moraš javiti in takoj je vsakdo tudi vedel, kaj bo zvedel. V letu 1929 - 1930, je

v rudnikih delalo približno 1200 Slovencev, v letu 1932 - 1933, pa se je število

zmanjšalo na manj kot polovico.

Rudniki! Limburžžani, pa tudi veliko tujcev, od katerih so Slovenci predstavljali pomemben

del, so tukaj kopali črno zlato, kot se je temu dolgo reklo. Takoj po vojni, so delavce v

rudnikih, ki so na kolenih, v potu in umazaniji opravljali to delo, primerjali z borci na fronti.

Razbijali in tolkli so, vrtali v stene premoga pred seboj in kose metali na tekoči trak, ki jih

je potem odpeljal do vagončkov. Ti so čakali v večjih jaških. Po celi Nizozemski so jim

peli slavo, kot junakom, ki so ležali na fronti. Ko je takoj po vojni vse postalo nekoliko

prerealistično, so postali junaki starih mitov. In v tistem obdobju, med leti 1944 -1954,

so ravno ljudje, ki jim je bilo rudarsko življenje popolnoma tuje, romantizirali to strašno

nezdravo delo. Sabotaže, ki so se v vojnem času v rudnikih dogajale, so te strašne laži še podprle.Takratni pesnik Aafjes se ni sramoval narediti primerjave z grškimi junaki. Za to propagando je bil nagrajen – dobil je stanovanje v gradu Hoensbroek, sicer tudi že malo vlažno, ampak ampak ne tako, kot spodaj v jaških.

Ja, od daleč je prišel moj oče – iz Trbovelj, v Sloveniji. Tam je bil tudi rudnik in tovarna

cementa. Rojen je bil v neposredni bližini te tovarne, kjer je bil večni prah. Ampak za

hišo je šumela reka in pogled nanjo ter žuborenje sta dajala vtis, da si v prosti, vedri naravi.

To rojstno hišico je zdaj popolnoma obdalo zidovje cementarne.

Tudi če še zdaj prideš, je to, tam doli, pod Trbovljami, pri Savi, romantični košček tega

predela. Udrtina, po kateri si reka Sava divje utira pot, se odcepi potem v novo smer, skozi

strugo rečice Trbovljščica. Nastane nekakšen trojni razcep. Je to mogoče zato “Tripolje”?

Ne, tam res ni sledu o poljih. Kar slišiš, je šumenje vode, pa tudi hrup tovarne. če hočeš

polja, moraš na drugo stran. So pa ljudje, ki že od rojstva živijo na napačni strani.

Kajti tam, na drugi strani, je res samo odprto polje in neoskrunjena narava.

Ko sem prvič prišel tja, sem bil star sedem let. Vsi, bilo nas je deset, smo prebivali

skupaj, v majhnem dvosobnem stanovanju, pri očetovi sestri Rezi in njenem možu Ivanu.

Ta “kasarna” še stoji, malo stran od mesta, kjer se združita dve reki. Moja mama se spominja

šumenja potoka in noči z zvoki harmonike, ki so prihajali od nepoznanega harmonikarja.

Za hišo, kjer je živela očetova sestra, se nudi lep pogled na visok hrib, ki leži na nasprotni

strani doline. Hrib se imenuje Sveta Planina in tako se je imenoval že leta 1937. Na vrhu

so v majhni baročni kapelici častili Marijo. Našo družino je takrat sestavljalo pet članov,

najmlajši še ni bil rojen. In celo petorico je stric Franc na svojem motorju s prikolico peljal

na vrh. Na tej “napravi” je torej sedelo šest ljudi in mojo mamo je spreletaval smrtni strah,

kar je strica Franca zabavalo.

Tam zgoraj so vsi obiskovalci začeli izlet pobožno v kapelici, potem pa je bilo družabno zunaj na klopeh in se je obisk pri Sv. Mariji na Sveti Planini, razvil v bujno veselico.

Ko sem po petindvajsetih letih, leta 1961, pol leta pred očetovo smrtjo, spet prišel, se je hrib imenoval Partizanski vrh. Medtem je bila seveda druga svetovna vojna in Jugoslavija je

bila država partizanov. (Od leta 1991 se hrib spet imenuje Sveta Planina !)

Moj oče je torej živel tam, v tovarniškem prahu in hrupu in si je želel proč. Delno tudi zaradi

političnega nemira, leta 1927. se je podal na pot in končno prišel sem.

Moj ded z druge strani, nizozemski oče moje nizozemske matere torej, je leta 1908 iz

Hillegoma v severni Nizozemski, odšel v Brazilijo. Takrat, ko je bila beseda imigrant še

nepoznata, so tem ljudem rekli “agrarni izseljenci”. Ded je imel sedem otrok in v Brazilijo

je šel “pionirit.” Košček pragozda spremeniti v plodno zemljo. Dobili so

leseno kočo, malo zemlje in nekaj semena. Tudi to je romantična zgodba.

Bolj nevsakdanje zgodbe si skoraj ni možno izmisliti. Predpogoj, da pa pridemo na svet jaz,

pa moj brat in sestrice, je seveda, da se moj oče in mati nekje srečata. Moja mati potuje kot

štiriletni otrok v Brazilijo, moj oče pa kot desetletni fant v istem času obiskuje slovensko

šolo v ogromni Avstro-Ogrski monarhiji. Tej je Slovenija in torej tudi Trbovlje, takrat

pripadala. V tem trenutku izgleda, da se moj oče in mati nikakor ne moreta srečati.

Mati moje matere, ki je jaz nikoli nisem poznal, je potem posegla v situacijo s tem, da je

začela razvijati strašno domotožje in je deda prisilila, da se je vrnil v Evropo. Venlo je

kraj, kjer je bilo takrat dosti dela na področju vzgajanja zelenjave. Ker se je na Warmonderdamu pri vseh kmečkih potomcih vrtnarski poklic že več generacij prenašal iz roda v rod, je Huib Warmerdam odšel v Venlo.

Njegov sin Toon pa je šel od tam v Brunssum, kajti vrtnarstvo ga ni navduševalo. Poleg

tega ga je mikal boljši zaslužek in se je odločil za rudnik.

Prekleto delo, ampak dobro plačano.

Toon je imel v hiši tri stanovalce, eden od njih je bil Felix Bevk. Njegova sestra Kobie, ki je

ostala v Venlu, je prišla za nekaj dni na obisk k svojemu bratu. Kobie je bilo živahno,

veselo, življenja polno dekle. Prvo jutro, ko je pritekla po stopnicah, je padla v naročje

mojemu očetu. Po pripovedi, dobesedno. Prestregel jo je namreč, ko je prehitro skočila

z zadnje stopnice. Ostalo si lahko mislite.

Te hitre hoje se naša mati nikoli ni odvadila. Še zdaj, pri 93-tih letih, 36 let je že vdova,

jo moramo svariti: “mama previdno, ne tako hitro”.

No, ja, če pa takrat ne bi bila prehitra, je tisti Slovenec nikoli ne bi mogel prestreči, tam

pod stopnicami.

Konec zgodbe, ampak še bi vam lahko veliko povedal o Langebergu.

Edy Bevk

Zgodbo sem dal prebrati nekdanjemu nadzorniku v rudniku Hendrik gospodu Bronnenbergu, ki je zdaj star 77 let. Odgovoril mi je z zanimivim pismom, v katerem so bili podatki o usodi dveh družin v letih 1930. Pismo prilagam.

Svet je res majhen. Zgodba govori o teti mojega sošolca, Heinie Lubeck, s katerim sem,

če se ne motim, skupaj obiskoval osnovno šolo St. Vincentius v Rumpen / Brunssumu, in

sicer od l. 1937-1944.

Gre za ženo Waltherja Lubecka, ki je smela ostati, ker je bila z njim poročena. Ostali

sorodniki so morali nazaj v “domovino”.

Pismo gospoda Bronneberga

Jabeek,26.april 1999

Gospod Bevk,

Lepa zgodba o Sloveniji in Braziliji – o združenju, ki je ostalo. Je pa to tudi zgodba

o 30 – tih letih. Iz Jabeeka je takrat odšla ena poljska družina v Lille (Francija),

prav tako se je morala vrniti tudi ena avstrijska družina (starši in dva sinova), hčerka

je smela ostati zaradi zakonske zveze.

Koliko ljudi so odslovili!

Pa še v današnjem času je veliko ljudi pregnanih z ognjišča.